Zbirateljstvo je dejavnost, ki v vsakem posamezniku vzbuja različne občutke in interese. In lahko bi dejali, da se pogosto znajde na meji med hobijem in obsedenostjo. Vsi vemo, da zbirateljstvo zahteva precej prostega časa, vloženega truda pri raziskovanju, zbiranju, ohranjanju zbirke, in zlasti tudi kar nekaj vloženih denarnih sredstev.
Veliko ljudi meni, da se zbirajo samo znamke, značke ipd. Res je to, da so to najbolj priljubljene oblike zbirateljstva.
Dejstvo je to, da zbirateljstvo ni omejeno samo na določene predmete. Posameznik lahko zbira vse. Zbira tisto, kar je zanj pomembno in ima zanj poseben pomen. Ker to je bistvo vsega. Strasten zbiratelj ne bo nikoli prodal svoje zbirke, tudi če bi mu ponudili velike količine denarja. Ker čustvena vrednost je neprecenljiva in se je ne da kupiti.
Med nami živi veliko zbirateljev, ti so tudi organizirani v društvu zbirateljev, toda danes ne pišemo o le teh, temveč o enem posebnem zbiratelju, Štefanu Duhu iz Lendave, ki strastno zbira stripe že od leta 1973. Toda ne katerekoli stripe, ampak tiste iz nekdanje skupne države, ti so bil dostopni v vsaki trafiki, Zagor, slavni Duh s sekiro, Veliki Blek, Komandant Mark, Marty Misterija in drugi.
Stripi v edicijah Zlatne serije in Lunov Magnus Stripa so izhajali dvakrat tedensko, vse do začetka devetdesetih let. Stripi so bili pisani v Srbohrvačini in ravno zahvaljujoč temu dejstvu, so se generacije mladih iz tistega obdobja naučile Srbohrvaškega jezika, ki je bila neka mešanice Srbščine in Hrvaščine.
Štefan je svoj prvi strip, tedaj smo jim rekli “crtani romani” kupil davnega leta 1973 v rdeči trafiki pod kostanji. Kot osnovnošolec jih je vzljubil, kupoval in izmenjeval s prijatelji. Strast do stripov ni pojenjala niti v srednji šoli. Prav iz tega obdobja je omenil zanimivo dogodivščino, ko je z denarjem za šolsko malico, ki ga je vsak dan dobil od staršev, saj na šoli niso imeli organizirane prehane in so si jo kupovali v trgovini, namesto malice kupil raje najnovejši strip. Tako je stisnil želodec in trpel lakoto, a po drugi strani je čutil veliko zadovoljstvo, da ima najnovešji “crtani roman”. Med služenjem vojašekga roka ni kupoval stripov, saj ni imel dovolj denarja. Enega pa je le kupil in ga ves čas služenja vojske skrbno hranil in ga ima še danes v svoji zbirki. Zbirka na današnji dan šteje natačno 3244 kosov, od teh je iz serij LMS IN ZS 2100 kosov, ostalo so edicije, katere so izšle po razpadu Yugoslavije.
Štefan nam tudi zaupa, da je v preteklosti posodil kako vrečko ali dve stripov sorodniku ali prijatelju, toda kot zakleto se ti stripi niso nikoli več vrnili in je moral manjkajoče izvode ponovno nabaviti, kar pa je znalo biti kar težavno, ne samo zaradi visokih cen, katere veljajo dandanes, ampak tudi zaradi težav z dostavo, saj se večina stripov nahaja v Srbiji. Zaradi vsega naštetega stripov več ne posodi nikomur. Štefan je seveda vse stripe prebral, nekatere tudi večkrat. Ima pa svoje pravilo, da prebira samo reprinte, te edicije so v bistvu nove izdaje starih stripov iz časov biše države in to seveda z razlogom, saj so nekateri stripi stari že šestdeset let in jih raje ne lista brez potrebe.
Kljub popolnjeni zbirki stripov Štefan še vedno spremlja stripovsko sceno, saj je ves čas na zvezi z drugimi zbiratelji in občasno gre s sinom na kašne sejme in s seboj prinese še kakšno redkost. Kot zanimivost nam omeni, da ga sicer sin podpira pri njegovem hobiju in se že kar spozna na stripe, a prebral pa še ni nobenega. Temu se niti ni za čuditi, saj sodi čitanje stripov v neke druge čase, čase brez interneta, Youtuba, Tiktoka, brez več sto tv kanalov, v neke lepše, boljše, brezskrbnejše nikoli več čase, kjer je bilo čitanje stripov pravi sociološki fenomen. Nekateri verjetno veste o čem govorimo…
