26.5 C
Lendava
sobota, 13. aprila 2024
DomovPredstavljamoTibor Gal - manj znani poklicni fotograf

Tibor Gal – manj znani poklicni fotograf

V preteklih šestih letih sem obiskal veliko prireditev in dogodkov v naši širši okolici, tako sem imel priložnost spoznati precej novih obrazov in izvedel veliko o njih. Eden takih je Tibor Gal iz Genterovcev. Ker naju druži fotografiranje in zbiranje starih fotografij sem mu postavil nekaj vprašanj in ga prosil naj se predstavi. Prepričan sem, da boste uživali v tej zgodbi.

Rojen sem meseca julija leta 1958 v kmečki družini. Kot otrok sem živel vasi Genterovci, kjer sem tudi obiskoval osnovno šolo. Glede na to, koliko sem se učil, sem bil dober učenec, saj so učitelji predlagali, naj šolanje nadaljujem v gimnaziji. Ker po štiriletnem šolanju na gimnaziji ne bi pridobil nobenega poklica, sem po končani osnovni šoli šel za fotografskega vajenca k Foto Šimonki in pridobil poklic fotograf. Šolal sem se v Ljubljani.
Leto dni po končani srednji šoli sem šel v vojsko, v Jugoslovansko ljudsko armado. Vojsko sem služil v mornarici. Usposabljanje za artilerca je potekalo na Muzilu pri Puli, nato pa je sledila premestitev na PČ-133 Velebit, v vojaško pristanišče Fižela pri Puli. Na tej ladji sem odslužil vojaški rok kot artilerec in kot čuvaj meje (ves vojaški rok je trajal 18 mesecev, na ladji pa sem bil malo manj kot 14 mesecev). Preplul sem ves Jadran od Kopra do Boke Kotorske. Bilo je enkratno in zanimivo.
Po odsluženju vojaškega roka sva se z delodajalcem (Foto Šimonka) sporazumno razšla, saj je začelo »podjetje« delovati kot družinsko podjetje. Ko prideš iz vojske, nimaš denarja, zato gledaš, da se čim prej zaposliš. Tako je bilo tudi pri meni. Ponudila se mi je priložnost za zaposlitev v takratni INA Nafta Lendava. Delal sem kot portir, nato industrijski stražar, varnostnik, varnostnik intervent. To službo sem vzel kot začasno, ostal sem pa do upokojitve.
Vsak mlad človek sanjari o zakonskem življenju, o družini, o lastnem stanovanju. Tako je bilo tudi pri meni. V 24. letu starosti sem se poročil. Z ženo Zlatko sva si ustvarila družino v Genterovcih, si sezidala hišo ter ob službi iz hobija tudi kmetovala. Danes živiva upokojensko življenje, otroka sta odrasla, sta šla na svoje, si ustvarila svoji družini. Midva pa čakava vnučka in vnučki, da pridejo na obisk in nama polepšajo dan.
In na koncu nekaj besed delovanju v prostovoljnih organizacijah: Izhajam iz družine, kjer je delo v gasilski organizaciji tradicionalno. Tudi sam sem stopil v PGD Genterovci in se usposabljal na občinskem, regijskem in državnem nivoju. Danes imam čin višji gasilski častnik. Opravljal sem na razne funkcije, bil sem: poveljnik PGD, sektorski poveljnik, podpoveljnik občinske gasilske zveze ter v samostojni Sloveniji prvi poveljnik gasilskega poveljstva Občine Lendava. Bil sem pa tudi povezovalni člen (prevajalec) med gasilci Zalske županije (Madžarska) in GZ Lendava. Več kot 10 let sem opravljal funkcijo poveljnika CZ občine.

 Kdaj in kaj je bil razlog, da si se odločil za poklic  fotografa? (Kdo ali kaj te je navdušil-o za to?)

Po pravici povedano, zanimal me je drug poklic, ampak na žalost takrat niti en delodajalec ni imel potrebe po vajencu. Že sem začel razmišljati, da bi šolanje nadaljeval na ekonomski šoli v Murski Soboti. Zgodilo se je spomladi, neko popoldne. K nam je prišel sosed, takratni ravnatelj Osnovne šole Vlaj Lajoš, Varga József, z novico, da Foto Šimonka potrebuje vajenca, po možnosti fanta. Rekel je, če me zanima, naj grem na razgovor. Po krajšem premisleku sem konec tedna, v petek popoldan, sedel na kolo in se odpeljal v Lendavo. Še zdaj se spomnim g. Šimonke, ki je sedel za delovno mizo in retuširal negativ film. Povedal sem, zakaj sem prišel in na čigavo priporočilo sem prišel. Prijazno me je sprejel in mi razkazal delovne prostore (temnico, fotoatelje in delovno sobo). V prijetnem ambientu sva poklepetala in ugotovila, da on pozna moje starše. Predlagal mi je, če imam voljo, lahko tudi naslednji dan (v soboto) pridem, da se seznanim z delom. Seveda sem prišel. Naložil mi že nekatera dela: sušenje fotografij, sortiranje, obrezovanje …
Spet mi je ponudil, da lahko pridem tudi drugi dan (v nedeljo, ker je bil atelje tudi ta dan dopoldan odprt), ker bom takrat imel priložnost bolje spoznati delo v ateljeju (fotografiranje). Prišel sem. Po končanem delu sva očistila prostore in pred zapiranjem mi je v zgornji žep srajce potisnil zloženi bankovec. Med potjo domov sem se zaustavil na stranski poti izven naselja Dolga vas, vzel denar iz žepa in ga pogledal. Bil je bankovec za 50 dinarjev. Takrat sem rekel: Tibor, ti boš fotograf. Ko sem prišel domov, sem staršema rekel: »Jaz bom fotograf.« Tako se je začela moja fotografska kariera pri Foto Šimonka v Lendavi.

 Kako in kje je potekalo šolanje? Opiši spomine na to.

Vajeniška doba je trajala tri leta, s tem da smo v šolo šli v prvem in zadnjem letniku (samo 2X). Urnik je bil natrpan, saj smo imeli vsak dan osem ali devet ur pouka, vsak drugi ponedeljek pa še prakso, tako da smo na ta dan bili v šoli od jutra do večera. Šolal sem se je v Ljubljani, na Centru strokovnih šol (CSŠ) na Titovi cesti 78 (Bežigrad). V razredu smo bili dijaki iz vse Slovenije. Glavni predmeti so bili foto optika, fototehnika, fotokemija, in seveda samo upravljanje s temelji marksizma. Šolanje sem uspešno končal in tudi »maturiral«, tako da sem pridobil poklic fotograf.

 Opiši praktični del usposabljanja pri Foto Šimonka.

Ko si vajenec pri privatniku, je delodajalcu v interesu, da te seznani z delom in te nauči delati, da bi bila vajeniška nagrada (plača) zaslužena. To se je videlo v šoli, ko smo predstavili svoje delo učitelju praktičnega pouka. Tisti vajenci (dijaki), ki so bili vajenci v državnem podjetju (Foto Tivoli, Foto Slovenija), so imeli enolično delo, mi smo pa praktično delali vse. Tako je bilo tudi pri meni. Delal sem že vse (razen retuširanja negativ filmov in fotografij, do konca vajeniške dobe pa sem se naučil tudi to). Opravljal sem fotografiranje v ateljeju, fotografiranje na terenu, delo v temnici (izdelava fotografij), sušenje fotografij, sortiranje, obrezovanje, kuvertiranje itd. Delo je bilo zelo dinamično in zanimivo, saj sem bil v kontaktu z ljudmi. Mnogo sem bil na terenu zaradi fotografiranja rojstnodnevnih praznovanj, porok, pogrebov, proslav. Zgodilo se je tudi to, da sem se odpeljal iz Lendave s poni mopedom zaradi dveh posnetkov v Gomilice fotografirat starejši zakonski par, da pošljejo fotografijo sinu v Ameriko. Takrat nismo spraševali, če se splača ali ne splača. Bil sem »specialist« za fotografiranje rojstnega dne majhnih otrok. Še ena zgodba: Šef bi moral v soboto popoldan v Murskem Središču fotografirati rojstni dan triletnega otroka. Otrok je bil tako razburjen, da ga ni mogel fotografirati. V nedeljo mi je predlagal, da po končanem delu grem z njim, da še enkrat poskusiva, mogoče bom jaz imel več sreče. Otroka sem brez težav fotografiral. Od takrat je bilo fotografiranje »kritičnih« otrok moje delo.

Tiborjeve fotografije, katere je ustvaril med usposabljanjem pri Foto Šimonka leta 1974
Tiborjeve fotografije, katere je ustvaril med usposabljanjem pri Foto Šimonka leta 1974
Tiborjeve fotografije, katere je ustvaril med usposabljanjem pri Foto Šimonka leta 1974
Tiborjeve fotografije, katere je ustvaril med usposabljanjem pri Foto Šimonka leta 1974
Tiborjeve fotografije, katere je ustvaril med usposabljanjem pri Foto Šimonka leta 1974

 Zakaj se po končanem šolanju nisi zaposlil kot fotograf?

Po končanem šolanju sem se zaposlil pri Foto Šimonki kot fotografski pomočnik, ampak samo do februarja naslednjega leta (6 mesecev). Opraviti sem moral državljansko dolžnost, odhod v JLA. Po odsluženju vojaškega roka moj delodajalec ni več potreboval še enega pomočnika. Atelje se je namreč preoblikoval v »družinsko podjetje«. Razšla sva brez zamer in kot dobra prijatelja, še vedno vsakič prvega novembra obiščem njegov grob in prižgem svečo. Da bi odprl svoj fotoatelje v Lendavi, se mi ni zdelo smiselno, pa tudi začetnega kapitala po prihodu iz vojske nisem imel. Zaposlil sem v INA Nafti Lendava in tam ostal do upokojitve. Plača v državnih podjetjih je bila že takrat mnogo boljša kot pri privatniku, pa še razmišljati ni bilo potrebno, kako do plače. Na določeni datum si jo dobil v kuverti.

Ali si se kljub temu kasneje še ukvarjal s fotografijo?

Ko enkrat nekaj vzljubiš, tega ne moreš kar tako opustiti. Ukvarjal sem se in še danes se ukvarjam s fotografijo bolj kot hobijem. Znanci so me klicali, da fotografiram družinske dogodke. Od takrat, ko je pa prevladalo digitalno fotografiranje, ko že s prstanom lahko fotografiraš, je to čisto drugače.

 Kot vemo, se v prostem času sedaj ukvarjaš z zbiranjem starih fotografij, ki jih potem razstavljaš skupaj z vaško skupnostjo.

Opiši, kako poteka zbiranje. Imaš v zbirki kakšno zares posebno fotografijo?
Sem oseba, ki rad shrani stvari iz preteklosti. Tako je tudi s fotografijami. Imam bogato zbirko družinskih fotografij. Z zbiranjem fotografij pa sem se začel bolj intenzivno ukvarjati, ko sem se upokojil. Ideja o tem, da bi lahko naredili razstavo starih fotografij, se je rodila 2017. leta, ko je kulturno društvo »HETÉS« pod vodstvom Danice Klujber pripravljalo razstavo pod naslovom »OD ZRNA DO KRUHA« Za to razstavo sem prispeval nekaj starih fotografij o žetvi in mlačvi. Takrat se je porodila ideja, da v sodelovanju s KS Genterovci in Kulturnim društvom Hetés pripravimo razstavo starih fotografij. Jaz prispevam fotografije, oni pa organizirajo razstavo. Tako se je začelo intenzivno zbiranje fotografij o raznih temah, morali so pa biti povezane z vasjo Genterovci. Prva razstava je bila pod naslovom »VAŠKE, GENTEROVSKE RAZGLEDNICE« leta 2018, druga pod istim naslovom leta 2019 in tretja »TUDI GOSTÜVANJE JE BILO V NAŠI VESI« pa leta 2020. Na vsaki razstavi je bilo razstavljenih 124 povečanih fotografij, skupaj 372. Pri zbiranju fotografij nisem imel problema, saj so ljudje videli, da sem mož besede; kar se dogovorimo, to drži ( rok vračila fotografij lastnikom). Zgodilo se je tudi to, da so vaščani sami ponujali fotografije. Če me vprašaš, če imam še fotografije, ki bi jih lahko razstavil, je odgovor: imam, ampak pustimo času čas.Posebne fotografije v zbirki nimam, se pa vedno pojavijo presenečenja. Na primer, v starosti 60 let dobiš v roke fotografijo, na kateri prepoznaš sebe kot enoletnega otroka v materinem naročju. Ali pa: obstajajo fotografije o zaključku osnovne šole. V zbirateljstvu je tako, nikoli ne veš, na kakšno zanimivo fotografijo boš naletel.

Tibor na eni izmed razstav svojih starih fotografij v Genterovcih
Tibor med svojo staro foto opremo

 Imaš še kaj stare foto opreme doma? Je uporabna? 

Ja, imam. Imam tri zrcalno refleksne fotoaparate, seveda analogne. To so aparati, s katerimi sem fotografiral. Imam tudi ateljejski fotoaparat, v katerem se je še uporabljal plan film 9 x 12, vso opremo za izdelavo črno-belih fotografij ter nekaj starih analognih fotoaparatov, ki so mi jih poklonili prijatelji oz. znanci. Med temi je največ uporabnih. Ponosen sem na svoj prvi fotoaparat Praktica L, ki na žalost ni več uporaben. Ponosen sem tudi na zbirko negativov filmov raznih dimenzij, med njimi izstopa negativ »plan« film 10 x 15 iz stekla, na katerem je emulzija.

Tibor med povorko lendavske trgatve kot fotograf

Še fotografiraš in kaj najraje?

Ko si že dedek, so prvi v vrsti vnuki, ukvarjam se z makro fotografiranjem, s fotografiranjem narave in portretiranjem. Tu uporabljam posebno metodo, in sicer za določene obraze delam izreze iz skupinskih fotografij, jih povečam in računalniško obdelam. Rad delam v črno-beli tehniki.

 Kaj bi še na koncu dodal?

Če imaš danes dober pametni telefon ali srednje kvaliteten »digi« fotoaparat, če se spoznaš na računalnik in program za obdelavo fotografij, ter kvalitetnejši tiskalnik, lahko izdelaš kvalitetne in zanimive fotografije. Nekoč je to bilo drugače. Narediti si moral kvalitetno fotografijo, jo kvalitetno obdelati v temnici in jo na koncu še popraviti (retuširati).Vajenec, ki ni znal retuširati negativov, pozitivov in v temnici narediti solarizacije, ni opravil praktičnega dela mature – to je bilo tako v tistih časih, ko sem opravljal poklicno maturo jaz.

Mali tibor
Tiborjev portret
Tobor predaja darilo pisatelju Tonetu Svetini na proslavi v CSŠ v Ljubljani leta 1976
Spomin na JRM
Fotografija iz osnovne šole, 4. razred, jaz sem v prvi vrsti, 5. z leve strani
Tibor z vnukinjama (mlajša vnukinja z diplomo in z zlato medaljo, ki jo je dobila na 53. svetovni razstavi otroške umetnosti v Tajpeju, na Kitajskem (edina iz Slovenije)

Most Popular

Recent Comments