Lendava je status mesta pridobila že v srednjem veku in do konca druge svetovne vojne se je v mestu razvijala meščanska kultura. V Lendavi je živelo poleg številnih katoličanov tudi veliko evangeličanov, od druge polovice 18. stoletja pa so se v Lendavo pričeli priseljevati tudi Judje. Ti so bili zaslužni za razvoj lendavskega gospodarstva, saj so veljali za sposobne trgovce. Bili so obrtniki, gostilničarji, zdravniki, ustanovitelji hranilnic, lastniki industrijskih obratov, odvetniki in vodilni možje v mestni politiki. Glavna ulica je bila tedaj središče meščanskega življenja, tu so bile trgovine, gostilne, hranilnica, lekarna, mesnica, pekarna, kino in še marsikaj. Prebivalci so v mestu živeli svoje meščansko življenje.
Nedaleč stran, vzporedno z Glavno ulico – samo ulico nižje – pa je bilo nekakšno lendavsko predmestje, kjer se je živelo drugače. Marsikdo se ga še spomni kot Spodnje ulice. Prične se nasproti nekdanjega vrtca na Glavni ulici in se vije do Mlinske ulice. Kljub temu, da je tu več uličic, ki nosijo svoja imena, domačini še danes ta del mesta imenujejo Spodnja ulica.
Življenje v tem delu Lendave je imelo drugačen ritem še do konca osemdestih let prejšnjega stoletja. Podobno je bilo življenju na vasi, saj so tamkajšnji prebivalci ob svojih hišah imeli hleve, kjer so redili krave, konje, zajce, svinje, perutnino. Imeli so tudi vrtove, sadovnjake. Tukaj so imeli svoje delavnice tudi nekateri obrtniki: krojač Šlebič, čevljar Šimonka … Spomnimo se velike kmetije Sobočanovih, družin Knaus, Šimonič, Lutar, Šlebič, Šimonka, Šamu, Jost, Čuka, Györköš, Ferenci, Kepe, Vučak, Erminyi, frizerja Dobošiča. V tem delu starega mesta še stoji dobro ohranjena rojstna hiša znanega likovnega umetnika Štefana Galiča.
Ob Kobiljskem potoku so se razprostirali pašniki in pokošeni travniki, kjer so se pasle krave in dirjali konji. Velja omeniti »berek«, ki se je razprostiral ob travnikih, gozdičku Antoničevih in Kobiljskem potoku. Tisti, ki so v Spodnji ulici živeli v njenih najlepših letih, se spominjajo vsakodnevnih treningov vitalnega upokojenca Janija Šimoniča na »bereku« ali nogometnih dvobojev lendavske mladine, čemur je sledila peka navadne klobase (pasja radost) na žerjavici ob zaboju Zlatoroga. Tu ob potoku je marsikdo preživljal poletne dneve in se hladil v takrat še čisti in neoporečni hladni vodi Kobiljskega potoka. Tudi Dolgovaščani so imeli svojo plažo pod mlinom. Takrat si lahko iz potoka ribo ulovil kar z roko.
Življenja v Spodnji ulici že dolgo ni več takšno, kot je bilo ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat se je število prebivalcev začelo manjšati. Tu so večinoma živeli samo še starejši, ki se starajo in umirajo, nekateri pa so se odselili v bližnje stanovanjske bloke. Hiše ostajajo prazne, marsikatera, ki ni več primerna za bivanje, se kar sama podre. Največja sprememba se je zgodila na območju Župančičeve ulice, tam je zgrajeno večje blokovsko naselje. Tudi ob izgradnji kulturnega doma so porušili več hiš.
Če se danes sprehodimo po tem delu Lendave, lahko vidimo, da Spodnja ulica delno še živi, čeprav ne tako kot nekoč. V nekaj obnovljenih hiškah še živijo družine. Res pa je, da ni več travnikov, vrtičkov, živine. Tudi »bereka«, kjer je vsak dan treniral Šimonič ni več, kakor tudi Kobiljskega potoka, kjer bi se lahko kopali, ni; sedaj je samo še umazan kanal.
Ostali so spomini in redke fotografije nekaterih, ki so živeli tu. In ta zapis je posvečen njihovemu spominu.
Mnogi bralci pa se bodo ob prebiranju tega zapisa lahko za trenutek povrnili v svojo mladost in obudili spomin na neke druge, idilične čase.
