V zgodovini Lendavske železnice in samega mesta igra pomembno vlogo podjetje Našička, ta se je ukvarjala s sečnjo in predelavo lesa.
Gozdni sestoji severozahodno od Lendave so bili last grofa Esterhazyja. V njih so rasli predvsem bukev, hrast in gaber. Lastnik sprva ni kaj prida izkoriščal gozdov, pomenili so mu zvečine le mrtev kapital, zato si je prizadeval, da bi svoje posestvo ustrezno vnovčil. Gozdovi so se delili na Dolinsko, v velikosti 1700ha, in Goričko, v velikosti 1600 ha. Izdelan je bil načrt za čim večjo sečnjo, vendar je bil lažen, saj je navajal večje količine lesa, kot so bile v resnici na zalogi. Grof Esterhazy je začel prodajati les v omejenih količinah že pred prvo svetovno vojno.
Gozdove je končno odkupilo podjetje »Občina Križevci« s sedežem v Bjelovaru. V Lendavi so odprli svojo gozdno upravo ter začeli urejati in izkoriščati gozdove. Kot že prej Esterhazy je novi lastnik oddajal gozdove v posek delniški družbi »Našička, tvornica tanina i paropila d.d. Zagreb« iz Našic. Sekali so predvsem v občinah Genterovci in Dobrovnik.
Našička je bil poleg podjetja S. H. Guttman iz Belišča drugo največje gozdno- gospodarsko in lesnopredelovalno podjetje stare Avstrije v Slavoniji. Podjetje je imelo lastne žage in ostale predelovalne obrate, obenem pa razvit sistem gozdnih železniških prog z lokomotivami in vagoni.
Našička je leta 1917 začela graditi gozdno železnico s širino 76 cm, od železniške postaje v Lendavi, kjer so si pripravili lesno skladišče, v Esterhazyjeve gozdove proti Bogojini. Proga je bila dolga 30 km in prirejena za lokomotivsko vleko, vendar grajena preprosto in poceni. Uporabljali so bukove in borove neimpregnirane pragove, na katere so pribili lahke tirnice teže 9,5 kg na dolžinski meter.
Običajno so na njej obratovale po tri lokomotive, od katerih je bila ena v rezervi, dve pa na progi. Že rabljene lokomotive so pripeljali iz Našic. Kadar je bilo potrebno katero generalno popraviti, so jo po železnici odpeljali v Našice in pripeljali drugo. Tako so se lokomotive občasno izmenjavale. Vseh podatkov o tem, katere lokomotive so obratovale v Lendavi, žal ni. Iz pripovedovanja nekdanjih delavcev in slikovnega materiala lahko sklepamo, da so bile to preproste triosne lokomotive, ki jih je poganjala nasičena para. To so bili standardni tipi gozdnih lokomotiv, ki sta jih izdelovali tovarni Kraus &Co v Linzu in Münchnu . Znano je, da so v Prekmurju vozile lokomotive s številkami 3, 4 in 5 in z imenoma Muki in Führer. Lokomotive so kurili z lesom. Vlaki so vozili predvsem podnevi, ponoči le v posebnih primerih.
Običajno sta vsak dan peljala dva vlaka v gozd in nazaj. Delalo se je od 4. ure zjutraj do 11. zvečer.
Ob nedeljah pa so delavci popravljali in vzdrževali lokomotive in vagone. Bili so slabo plačani, čeprav so delali v težkih razmerah. Zato ni bilo čudno, da so kriznih letih 1932-1933 nekajkrat stavkali, predvsem velja to za delavce lendavske žage.
V času delovanja gozdne železnice je bilo posekanih več kot 70 odstotkov gozdnih sestojev. Na golo so posekali po 100 do 300 ha na leto.
Gozdna železnica se je začela na železniški postaji Dolnja Lendava v kilometru 97.2-97.4 državnih železnic,
kjer je bilo skladišče za pretovarjanje lesa na normalno- vagone. Les so večinoma vozili na razrez v Našice, vse dotlej, dokler niso izrgadili žage tudi tu.
Gozdna železnica je takoj za žago v kilometru 97,221 prečkala državno železnico, so je skladišče stalo vzhodno od nje, gozdovi pa zahodno. Proga v gozd Kobilje je sprva bila dolga 23,8km. Kasneje so celoten sistem prog krajšali oziroma premeščali na ustreznejše lokacije. Leta 1928-29 so zgradili še en odcep jugovzhodno od Lendave proti Murski Šumi. v sotočju Ledave in Mure. Položili so ga po nasipu Ledave v dolžini 12km, tako da je bilo v Prekmurju v celoti kar 42km železniških prog.
Leta 1929 je Našička zgradila na svojem lesnem skladišču v Lendavi parno žago z enim polnojarmenikom in šestimi ali sedmimi cirkularnimi žagami. Parni stroj je dobavila tovarna Assam & Stocker, Canstadt, Stuttgart. Ob žagi so postavili tudi kurilnico za lokomotive. Ko so leta 1941 Prekmurje zasedli Madžari, so žago demotirali in prodali na Češko. Takrat je prenehala delati tudi gozdna železnica. Progo so podrli, vozila pa prodali kot staro železo oziroma jih odpeljali nazaj v Džurdževac.
Omenimo naj še, da so na železnici obratovale tudi bencinska drezina in dve nožno gnani drezini, tirna bicikla. V zvezi z motorno drezino se je leta 1932 primeril edinstven dogodek, ki ga lahko primerjamo z dogajanji na divjem zahodu.
Na Radmožanskem pri Žitkovcih, travniku pri Lendavi, se je zgodil pravi napad na vlak. Z drezino so ob koncu meseca peljali gozdnim delavcem mesečno plačo. Iz gozda je planila manjša skupina zakrinkanih ljudi in pred drezino vrgla drog ter tablo, ki je stala na železniškem prelazu; tako je prisilila posadko, da je drezino ustavila. Odvzeli so jim torbo s 93.000 dinarji, kar je bil takrat velik denar. Nato so razbojniki izginili v gozdu. Nikoli jih niso izsledili.
Poleg te svojevrstne zgodbe pripovedujejo domačini tudi o hudi nesreči, ki se je zgodila okrog leta 1938. Iz Kobilja je vlak pobegnil po klancu navzdol. Zavore niso prijele, zato je posadka izskočila, vlak pa se je na prvi krivini iztiril in prevrnil.
Slabše sta jo odnesla leta 1926 strojevodja in kurjač gozdne lokomotive. Vlak, ki je odpeljal iz Murske Šume, se je iztiril, lokomotiva pa se je prevrnila in pod seboj pokopala oba. Niso ju mogli rešiti.
Po drugi svetovni vojni železnice niso obnovili, obnovili pa so žago v Lendavi. Les so začeli prevažati po cestah in pogozdovati gozdna zemljišča, saj so bili gozdovi čezmerno izrabljani. Tako so zasadili bor, ki ga prej tu ni bilo.
Od gozdne železnice danes ni ostalo praktično nič, razen nekaj poraslih ostankov tras železniške proge, sicer pa so po ostalih trasah po vojni zgradili gozdne ceste.
Besedilo povzeto iz knjige Tadeja Brate: Gozdne železnice na Slovenskem ( 1985).
Fotografije in časopisne izrezke je prispeval: Leo Roudi in arhiv Lendava nekoč.
Gradnja proge proti Kobilju.
