Mesto Lendava so skozi stoletja gradili in razvijali pomembni ljudje, katerim so postavili spomenike, imenovali ulice po njih, izdajali knjige v njihov spomin. Njihove slike še zdaj visijo na stenah pomembnih ustanov. Ob pomembnih ljudeh so v mestu živeli tudi taki, ki so prav tako vsak na svoj način pustili močan pečat v vsakdanjem življenju tega mesta. A o njih ne boste našli nobenih zapisov ne spominskih obeležij.
Ena takih osebnosti je bil tudi Janez Matjašec. Čeprav ga že dolgo ni več med nami, in se ga poleg sorodnikov spomnijo le še starejši Lendavčani, mu namenjam ta zapis.
Janez Matjašec se je rodil v Dolgovaških Goricah materi Elizabeti Vereš in Štefanu Matjašecu leta 1910. Izučil se je za trgovca. Poročil se je z Elizabeto Bencik. Otrok nista imela, a sta na svojem domu vzgajala deklici Elizabeto in Verono, hčeri Janezovega brata iz Dolgovaških Goric. Nekoč je bilo kar pogosto, da so premožnejši sorodniki vzgajali otroke revnejše ožje družine. Živeli so v meščanski hiši na Glavni ulici, ki jo je Janez leta1942 odkupil od naslednikov trgovca Bena Ansteina, lendavskega Juda. V zgradbi je imela prostore tudi Matjašečeva trgovina z mešanim blagom.
Janez Matjašec je bil izredno iznajdljiv podjetnik. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je namreč, poleg trgovine, v večnamenski dvorani Hotela Krona, ki je imela 200 sedežev, odprl kinematograf, ki je nosil ime Ton Kino Krona. Pri tej dejavnosti je imel partnerja Tamása Galitsha. Predstave so bile ob sobotah in nedeljah. Posel je tako dobro tekel, da je leta 1941 Janez Matjašec v neposredni bližini svoje hiše začel graditi lastno kinodvorano. Prve filmske predstave je začel predvajati poleti 1942. Filme je vrtel vse do leta 1946, ko je dvorano takratna jugoslovanska oblast nacionalizirala.
Nekaj časa je še bivši lastnik za novoustanovljeno mestno kino podjetje moral še predvajati filme, a ne dolgo, saj je Janez, potrt zaradi dejstva, da mu je država vzela kino, menda sabotiral filmske predstave, do te mere, da se le te niso mogle izvajati. Zaradi tega je bil tudi obsojen na zaporno kazen.
Po nacionalizaciji kinodvorane se je nekaj časa še ukvarjal s trgovsko dejavnostjo, a je potem, ko se v mestu začnejo ustanavljati državna trgovska podjetja zaradi konkurence svoj obrat zaprl. To pa še ni pomenilo, da ne bi nadaljeval s svojo podjetniško žilico. V začetku petdesetih let je v dvoriščnem prizidku hiše pričel z dejavnostjo sodavičarstva. Tam je proizvajal umetne osvežilne pijače, ki so jo domačini poznali kot Matyi kokta, bili so trije okusi, črna, rdeča in žuta kokta. Tudi ta posel je bil uspešen, saj je imel štiri zaposlene. Okusne kokte je prodajal po okoliških gostilnah, ki jih je sam razvažal v velikih steklenih demižonkah (pletenkah). Tudi Lendavčani so hodili po kokto, bile so polnjene v stekleničkah po 2,5 dcl. Svojo pokojnino je Janez Matjašec dokončno zaslužil v lendavskem trgovskem podjetju Panonija, kjer je bil knjigovodja. Janez oziroma Matyi ni bi samo podjetnik, bil je tudi dobrotnik, ki je deloval v ozadju. Daroval je za prenovo obcestnih verskih znamenj. V mladosti je bil tudi zagrizen kolesar, skupaj z znanim lendavskim kolesarjem Domo sta se velikokrat udeležila tekmovanj. Podpiral je mlade lendavske rokometaše, predvsem tako, da jih je vozil na tekmovanja s svojim kombijem.
Do svoje smrti leta 1983 je živel v družinski hiši na Glavni ulici. Z ženo nikoli nista mogla preboleti nacionalizacije kinodvorane, saj je ta z občasnimi prekinitvami delovala kot državna ustanova. Najhuje jima je bilo, da sta morala iz svojega doma spremljati poslovanje kina, ki sta ga sama zgradila. Sorodnikom so kinodvorano v denacionalizacijskem postopku leta 1997 vrnili. Le ta je že skoraj dvajset let prazna, in bržkone jo čaka kaj kmalu zrušitev strehe, če se hitro ne najde ustrezna rešitev zanjo.
Janez Matjašec počiva na lendavskem srednjem pokopališču.
Fotografije: družinski arhiv in iz zbirke Lendava nekoč.
V.H
