Ob vstopu v Kavarno Torteraj v starem mestnem jedru Lendave gost med ogledovanjem notranjosti prostora opazi, da ima umetniški pridih. Strop krasi portret Magdalene Fejto, ki je bila nekoč lastnica hiše na Glavni ulici, v kateri je zdaj kavarna. In tu se ustvarjajo zgodbe, v katerih se prepletata preteklost in sedanjost.
Kdo je ta ženska, katere obraz je postal simbol lepote, uglajenosti, meščanskosti, simbol neke druge kulture? Magdolna je bilo njeno ime, bila je hči krojača judovske veroizpovedi, rojena v kraju Szil (danes Somogyszil) na Madžarskem. Prav gotovo v Dolnjo Lendavo ne bi nikoli zašla, če ne bi njen mož nekaj mesecev po njuni poroki postal upravitelj podružnice Našičke, lesno-predelovalnega podjetja s sedežem v našem mestu, ki je bila sicer del globalnega holdinga s sedežem v Ženevi. Magda je bila že kot mlada pevka, gledališka igralka, govorila je kar nekaj jezikov in brala latinščino.
Kot Judinji so se njej in njeni družini konec tridesetih let pričela vrata hitro zapirati. Postali so ničvredni, nezaželeni, nerazumljeni. Tukaj se ni počutila več varno. Tudi Glavna ulica, kjer so živeli, ni bila več tisto, kar je bila nekoč. Pogledi so začeli ubijati. In ne le pogledi. Velik del njene družine je izginil v koncentracijskih taboriščih. Lendava je postala daljni, boleč spomin. Zgodba, predestinirana, da jo ponese s sabo v grob.
Njena zgodba nas lahko veliko nauči. Zapisana beseda bo ostala. Ko te skupina ljudi zasovraži, ni pomembno, koliko dobrega si naredil, v kaj verjameš in kaj želiš ustvariti. Pač nisi njihov, in to je dovolj. Magda je simbol neke druge kulture. Kulture, ki presega sovraštvo. Kulture, ki ne deli. Kulture, ki se spominja. Kultura spominjanja je pomembna.
Pred nekaj dnevi se mi zasveti telefon. “Message requests”. Prejel sem sporočilo osebe, ki ni moj prijatelj na FB.
“Hello, I´m granddaughter of Magda. Can we talk a little bit about your article?” (Zdravo, sem vnukinja Magde. Bi lahko govorila o vašem članku?).
Verjameš v čarovnijo? Kako je mogoče? Če ne bi bilo slike v kavarni, prav gotovo ne bi raziskoval in če ne bi raziskoval, ne bi nikoli vedel, da Magdina družina še živi.
Presunilo me je, ko mi je rekla: “Moj oče želi priti pogledat sliko svoje matere. Bi nas sprejeli? Le malo vemo o naši družini in večina stvari v vašem članku je za nas popolna novost.”
Oče? Oče živi. Magdin sin.
Čez nekaj dni, “ako Bog da”, se bo vrnil domov, da vidi sliko svoje matere. “Naše” Magde, ki nas spremlja ob kavicah in torticah. Zgodovinar je zadovoljen.
Piše se leto 1935. Na Glavni ulici v Lendavi je veliko veselje, v dveh sosednjih hišah se namreč v kratkem časovnem razmaku rodita fantka. Ervin pri Fejtőjevih in Ferenc pri Hajósevih.
Skozi leta fantka postaneta najboljša prijatelja. Vezi med njima ne uspe pretrgati niti svetovna vojna in holokavst, niti stotine kilometrov razdalje med njima.
Danes, 87 let kasneje, sta bila spet skupaj. Kot da niso minila desetletja. Kot da se nič ni spremenilo in sta še vedno tista ista Feri in Ervin z Glavne ulice.
Ervin je prišel s svojo družino pogledat sliko mame Magde na stropu lendavske kavarne.
Rekel je: “Mama si niti v sanjah nikoli ne bi mogla zamišljati, da bo njena slika krasila strop tako čudovite kavarne.”
Nato je še dodal: “Prišel bom pogosteje, do Kanizse z vlakom, in nato s taksijem domov. Ja, domov, tu je bil in vedno bo moj dom. In že sama misel, da je tu moj najboljši prijatelj in mama, mi tudi v letih, ko več nič ni zagotovo, vzbuja željo, da pridem čim prej spet.”
Zaradi takih ljudi verjamem. Verjamem v nek boljši jutri. Jutri, ko bom lahko skočil po prijatelja na železniško postajo v Kanizso.
Povzeto po zapisih na Fb Dejana Süča
Prekrasna lendavska zgodba in vesel sem bil obraza mojega nekdanjega soseda Ferenca Hajósa z nekdanje Partizanske ceste 72