1 C
Lendava
sreda, 1. decembra 2021
Domov Lendava nekoč Ameriški pilot

Ameriški pilot

Leta 1944 je v bližini Banute zasilno pristal bombnik ameriške vojske, to je zapis takratnega dogodka.

Rad bi spregovoril še o nekaterih odmevnih dogodkih v času od 1941. do 1945. o katerih se splača spregovoriti, bodisi kot o zanimivostih ali pa kot o dejstvih. V zadnjih dveh-treh letih vojne so angleško-ameriški bombniki velikokrat bombardirali tudi naše območje, toda edino, kar je bilo resnično vredno bombardiranja, so bile tovarne in obratovališča za pridelavo in obdelavo nafte v Kútfeju in Lovásziju, oziroma vrtalne kolonije družbe MAORT (Magyar-amerikai Olaj Részvénytársaság – Madžarsko-Ameriška naftna delniška družba).

V začetku, ko so letala naše kraje le preletela, je to veljalo za senzacijo. Vaško prebivalstvo se je zgrnilo iz hiš na prosto in opazovalo eksplozije izstrelkov iz protiletalskih topov. Najpogosteje so eksplodirali pod takoime- novanimi lahkimi bombniki in njihovo eskorto, izvidniškimi-lovskimi letali. Nikakršne škode torej ni so povzročili. Seveda se je nekajkrat dogodilo, da je „zafrkantski” pilot ali za šalo ali pa resnično z morilskim namenom izstrelil eno po salvo iz mitraljeza preko cele ulice, še največkrat pa na šolsko dvorišče, če je tam zaznal gibanje. V dveh primerih sem tudi sam bil deležen takšnega streljanja na nedolžne civiliste. Tako smo vedno iskali zavetje poleg kakšne bližnje stene ali pa drevesa kot prestrašene kokoški, ko udarila nanje z neba jastreb ali škarnik. Ljudje so postajali vedno bolj previdni, da so lahko iz varnih krajev opazovali letala, ki so nas preletavala v več menjavah.

Najnevarnejši so bili „volkovi samotarji”. Ti niso prizanašali miroljubnemu in nedolžnemu prebivalstvu. Odvečne bombe so odvrgli na pomembne ali zanje dragocene tarče. Možno je, da so jih na vzletiščih nadzorovali in jim naročili, katere vojaške objekte je potrebno „zradirati”. Čisto verjetno. Zgodilo pa se je tudi, da so neuporabljene bombe odvrgli na nenaseljena, nevtralna ozemlja, na primer na pašnike ali travnike. To so bili človeški piloti, pa naj so bili ameriški črnci, rdečekožci ali pa belci, plačanci. Točnega datuma ne pomnim, toda bilo je poletje 1944. Več jat letal je bombardiralo naftne črpalke Kútfej in Lovásziju. Videti je bilo, da je dobila protiletalska obramba nove, veliko močnejše topove, saj so bili sposobni streljati veliko višje kot prej. Tako so včasih kakšen bombnik zadeli v polno. Toda nekaterim izmed teh se je z velikim naporom uspelo rešiti v najbližje oporišče v Italiji.

Nekateri pa so utrpeli tako močno škodo, da jih je raztreščilo kar v zraku ali pa so morali izvesti zasilno pristajanje. Če je govora o prvotnem scenariju, potem sta se pilota, ker sta v bombniku bila po navadi dva, izstrelila s sedežnim katapultom iz poškodovane „jeklene ptice. Če jima je to uspelo sta se s padalom spustila na zemljo, kjer jih je že pričakal pozdravni odbor oboroženih nemških ali madžarskih vojakov. No, pa saj je enako usoda doletela tudi tiste pilote, katerim je uspelo poškodovana letala spraviti na zemljo. Tistega dne je madžarska protiletalska obramba zadela tri letala. Dve od prej omenjenih letal sta izginili v od nas oddaljenih gozdovih Zalskega gričevja, eno pa je z dimnim repom strmoglavljalo proti naši vasi. Letalo, ki se je spuščalo, je že preletelo Dolnjo Lendavo, ko je en pilot izskočil iz njega in pristal nekje na območju Murskega Središča ali Svetega Martina na Muri, na drugi strani Mure.

Bombnik je takrat bil le še 500 m nad zemljo, nos pa je vedno bolj spuščal proti zemlji. Lahko pa, da je bil tudi višje. Tega mi laiki ne znamo ugotoviti. Ena stvar pa drži kot pribita. Veliko število moških iz Dolge vasi, Radmožancev, Mostja, Banute, Genterovcev in drugih okoliških vasi je odhitelo proti padajočemu letalu, ki je pristalo na travnaiku poleg potoka Bukovnice, blizu Banute. Ko sem tudi jaz prispel do tja, se je že kar nekaj ljudi gnetlo okoli pilota. Občudovali so ga, kot če bi bil čudežni hrošč pa tudi letalo je bilo deležno občudujočih pogledov, saj je le redkokdo od tako blizu videl nekaj takega.

Mnogi med moškimi so sovražno gledali pilota, z neba padlega prebivalca novega sveta, in ga glasno žalili. Nacistični simpatizer, ki sem ga dobro poznal, je pristopil do njega in ga pljunil: – Pokvarjeni „Ami”! Kako si drzneš kazati tukaj svoj obraz? Bombardirati nedolžne ljudi? Odgovori, drugače bom zbrcal resnico iz tebe! Bolj razsodni so ga poskušali pomiriti, toda to je bilo le olje na ogenj. Pilot je nekaj rekel angleško, ko se mu je s težavo uspelo rešiti iz sedeža, toda kaj je rekel, ni razumel nihče. – Kaj ni nikogar, ki bi znal govoriti z njim? – je vprašal moški iz Mostja. – Pokličite mojo teto Böžiko! Ona je bila pet let v Južni Ameriki. Gotovo bo znala govoriti njim. – Seveda bo, če pa je bila v Braziliji. Tam pa, vsaj po mojem vedenju, govorijo pretežno špansko! – je pripomnil nekdo. Prisotni so se nad to izjavo dodobra nasmejali. – V Braziliji je uradni jezik portugalščina in ne španščina, – je poučil ostale stric Tóth. – Pa saj je vseeno, – je trdil drugi. – Vseeno lahko zna angleško. – Tako kot ti grško, – je pribila starejša ženica. Če sem prav videl, je bila Ilonka iz Banute. Druščina se je spet krohotala. To lepo debato o jezikih je pretrgala šest ali sedemčlanska nemška vojaška enota. Bili so skromno oboroženi. Z namerjenimi brzostrelkami so razgnali radovedno množico okoli ameriškega pilota.

Dva sta namerila vanj avtomatske pištole in se mu previdno približala. Nemško oficir – to, da je oficir, sem ugotovil, ker so ga vojaki naslovili z Herr Major (izg. Her major – Gospod major) – je kot razdražena divjad planil nad nesrečnega jetnika. In še preden bi karkoli vprašal, ga je dvakrat počil po obrazu. Od presenečenja nismo odreveneli le mi, ampak tudi ujetnik sam. Nad levim očesom mu je nastala razpoka, iz katere je počasi curljala kri, ki je polagoma preplavila njegov potolčen obraz. Premaknil je desno dlan, da si obriše kri, ker mu je le-ta pritekla tudi v oči, a mu je nemški oficir to preprečil. – Halt! (izg. Hált! – Stoj!) – je uperil vanj pištolo. – Du bist ein Bandit! (izg. Du bist ajn bandit! – Ti si razbojnik!) – je vpil. – Ein amerikanischer Bandit! (izg.Ajn amerikanišer bandit! – Ameriški razbojnik!) Schwein! (izg. Švajn! – Svinja!) Mörder! (izg. Mörder! – Morilec!) Ti lepi izrazi so odzveneli nemško.

Ameriški pilot je moral nekaj razumeti že iz morilskega sovraštva, ki je žarelo na načelnikovem obrazu, ter iz grozečega glasu, saj se je na njem videl strah, no, raje presenečenje. Mogoče se je spomnil česa, kaj se je učil pri vojski o zajetju, in kaj pri urjenju o mednarodni obrambi vojaških ujetnikov in o človeških pravicah le-teh. No, na vse to je tukaj lahko kar lepo pozabil. Vse je kazalo, da sta sovražen bes in maščevalnost nečloveškega nemškega častnika močnejša od mednarodnega in tudi vsakega drugačnega prava, tako da se pripravlja na končni obračun, saj je pohabljeni major začel vpiti: – Sem poglej, bandit! Vidiš mojo desno nogo? – je potolkel s pištolo v desni roki po stegenskemu predelu nad kolenom, nato pa še niže. Slišati je bilo le topo trkanje. Vsi smo doumeli, da ima major umetno nogo. Nato je pokazal na levo roko, no, bi pokazal na levo roko, če tam ne bi bil le prazen rokav. – To sem si prislužil na ruski fronti! – je kričal. – Več kot en mesec sem s svojim polkom zagotavljal umik naših enot v varne vojaške postojanke, med topovskim obstreljevanjem, eksplozijami ročnih granat in protipehotnih min… med stalnim obstreljevanjem… med ruskimi lovskimi letali, med obstreljevanjem „ratakov”… v bližnjih spopadih… iz neposredne bližine sem branil življenje mojih vojakov… za zmago Velikega nemškega Rajha! – je hropel. – In to sem dobil v zameno! – je s prstom pokazal na svetleč železni križ, ki mu je krasil uniformo. – In tega ne prejme vsak! Da sem postal polovični invalid, to je moja stvar. Mogoče sem si zaslužil. Toda doletelo me je na fronti. Od vojakov, s katerimi smo se gledali in borili iz oči v oči z volkovi. Utihnil je, a je kaj kmalu začel kriliti s pištolo in sovraštva polno, s krvavo rdečimi očmi, nadaljeval: – Toda to, kar si storil ti, je nečastno, to je razbojništvo, naklepno morjenje, mesarjenje. Mirne in nedolžne ljudi si bombardiral in ubijal. Bivališča, v katerih so bili bolni in starejši ljudje si zravnal z zemljo. Neusmiljeno si ugašal življenja otrok, brezsrčno, zavestno, brez človeških čustev, ko si iz letala odmetaval preklete bombe na šole.

Skoraj se je zadušil v lastnem rohnenju, pa je vseeno nadaljeval: – Vaši morilski železni ptiči so v brezštevilnih jatah preleteli nebo moje domovine in niso napadali le tovarn in vojaških zgradb. Še bolnišnice so zrušili. Kakšni ljudje ste? Kakšno srce bije v vaših prsih? Vi ste pošastni izrodki človeštva! Vam manjka vsak občutek za čast?! – je bruhalo iz njega. Hitro je odprl varovalko in napel petelina na pištoli, da bi… Nato sta dva vojaka takoj priskočila do njega in sta prijela podivljano desno roko. Očitno sta poznala svojega poveljnika in sta mogoče celo imela dovoljenje, da ga ustavita, če se mu utrga film. – Mörder! Bandit! (izg. Mörder! Bandit! – Morilec! Razbojnik!) Ich töte dich! Ich töte dich! (izg. Ih Tőte dih! Ih tőte dih! – Ubil te bom! Ubil te bom!) – se je hotel spet vreči na pilota. – Herr Major! Herr Major! (izg. Her major! Her major! – Gospod Major! Gospod Načelnik!) – so ga poskusili zadržati in pomiriti vojaki. Pozneje se je malo pomiril. – Gotovo si ti bombardiral Hannover. Tam je živela moja družina. Ampak samo živela. Si me razumel? Samo živela, – je planil nenadoma v jok, a se je hitro pobral. – Ker jih več ni! Še pokopati jih nisem mogel. Žene, dveh hčera in ubogega sina. Me slišiš, morilska svinja?! Tudi ti boš umrl! – se je iztrgal iz prijema vojakov. – Umrl boš, podlež! – Halt! Herr Major! (izg. Halt! Her major! – Stop! Gospod major) – se je slišal trdi glas, ki je zvenel, kot da ne trpi nobenega ugovora.

Nihče ni ugotovil, da je prišel vmes iz Dolnje Lendave polkovnik, ki se je trenutno mudil na vojaškem poveljništvu. – Ustavite se, gospod major! – je vojaško ukazal nemškemu častniku. – Tudi vi veste, da to, kar naklepate, ni prav. Protizakonito je. Tišina. Še dihati si nismo upali, ko smo čakali na razplet. Major se je začel trezniti iz čudnega stanja, nato je stopil do polkovnika in mu izročil svojo pištolo. Nadrejeni jo je vzel. Vse naboje je izpraznil v svojo dlan in mu vrnil prazno pištolo. Nato pa mu je rekel: – Vaša je, gospod major. Pazite nanjo! Mogoče jo boste še kdaj potrebovali. Toda dobro razmislite v kakšnih okoliščinah jo boste uporabili! Sicer pa to že tako ali tako dobro veste. Sedaj pa se vrnite z vašo enoto v postojanko! Tega jetnika bom prevzel jaz. Nemški oficir je salutiral, nato pa se je osramočen odstranil. – Good afternoon! (izg. Gud aftënun, sör! – Dober dan, gospod!) – je pozdravil polkovnik ameriškega pilota. – Good afternoon, sir! (izg. Gud aftënun, sör! – Dober dan, gospod!) – je odvrnil Američan. – How are you? (izg. Hau ar ju? – Kako ste?) – je vprašal polkovnik. – Thanks. (izg. Tenks. – Hvala.) – What is your name? (izg. Vat iz jor nejm? – Kako se imenujete?) – My name is Jones Baker. (izg. Maj nejm iz Džonz Bekör. – Ime mi je Jones Baker.) – je odvrnil uslužno slednji.

Videlo se mu je, da mu je odleglo, ko je slišal človeški glas, občutil človeško ravnanje. – Do you mind if I smoke? (izg. Du ju majnd if aj smok? –Vas bo motilo, če bom kadil?) – je vprašal. – No. (Ne.) – Thank you very much, sir. (izg. Tenk ju veri mač, sör. – Najlepša hvala, gospod.) Ujetnik je naprej vzel v roke škatlo cigaret Camel in vžigalnik. Prižgal je eno. Vse na njemu je odsevalo velike olajšanje zaradi bližine spoštljivega oficirja. Polkovnik je javil pomočnikom, naj razženejo občinstvo domov in postavijo stražarja k letalu. Pomahal je Američanu, naj mu sledi: – Come on! (izg. Kam on! – Gremo!) – Nato sta se usedla v oklepno vojaško terensko vozilo in krenila proti Dolnji Lendavi.

dr. József Varga

Prejšnji članekJudo: Pokal Komende 2021
Naslednji članekAz amerikai pilóta

KOMENTIRAJ

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

Most Popular

Judo: 9. Miklavžev turnir

Iva Koša je postala državna prvakinja

Recent Comments