Mesto Lendava so skozi stoletja gradili in razvijali pomembni ljudje, tem stojijo spomeniki, imenovali so ulice po njih, izdajali knjige v njihov spomin, njihove slike še zdaj visijo na stenah pomembnih ustanov.
A vzporedno s slavnimi ljudmi so v mestu živeli tudi taki, ki so prav tako vsak na svoj način pustili močan pečat na vsakdanjik tega mesta.
Ena takih osebnosti je bil tudi Janez Šimonič. Čeprav ga že dolgo ni več med nami, mu namenjam te strani.
Rojen 1921 leta v madžarskem Győrü se je z družino priselil v Dolnjo Lendavo. A kot mladeniča so ga takratne madžarske oblasti rekrutirale v vojsko. Po porazu madžarskih sil na frontah je bil skupaj z ostalimi borci priključen nemški vojski, od tam mu je uspelo dezertirati in priključil se je Rdeči armadi in z njo osvobajal Evropo.
Leta 1945 se je z njimi vrnil domov.
Tukaj je spoznal svojo bodočo ženo, ki mu je povila pet otrok. Svojo delavsko plačo je služil v podjetju Nafta.
Bil je izjemen športnik, ki je skupaj z ing. Francem Klemenčičem vodil klub namiznega tenisa v Lendavi, ki ima zapisano častno mesto v športnem življenju naše občine. Po masovnosti in še posebej po doseženih rezultatih se je lendavski »ping-pong« prebil izven meja naše občine. Omenjena navdušenca sta z dolgoletnim potrpežljivim in predanim delom klesala talente, ki so njun trud pošteno vračali z rezultati. Sin Feri in hči Gizela sta dosegala izjemne rezultate v namiznem tenisu.
Vodil je tudi lendavski kino vse do zaprtja leta 1977, skrbel je za dostavo filmov, plakatiranje in trgal karte. Skrbel je za red med predstavami. Veliko se vas še spomni kakšen mir je moral biti med projekcijami. Bil je strog, a pošten.
Janez Šimonič je užival v delu z mladino, bil je mentor in vzor ne samo pri namiznem tenisu, ampak v nogometu, saj je tudi sam brcal žogo pri takratni lendavski Nafti.
Spominjamo se ga po njegovih vsakodnevnih treningih na Bereku, kjer je tekel, skakal s kolebnico, dvigoval uteži, boksal, pozimi pa drsal na »bazenu« pri Črncu.
Mladina ga je imela rada, naj si bo to na ulici ali v kinu, je bil deležen spoštovanja, saj je imel izreden čut za delo z njimi.
K zdravniku ni šel nikoli, bil je čil in zdrav, pravi mišičnjak, tudi pozimi je hodil v kratkih hlačah in majici. Po prehitri smrti žene se je posvetil svojim vnukom. Želel si je, da bi tudi oni postali športniki.
Veliko je tudi bral, romane ali novele, bil je prav tako velik filmofil. V lendavskem kinu je užival ob filmih Sophie Loren in Ave Gardner, ti sta bili njegovi najljubši igralki. Rad je imel kriminalke in westerne, Gregoryja Pecka, Rocka Hudsona, Kirka Douglasa …
Osemdeseta leta, ko se pričnejo prva trenja v takratni državi za njega pomenijo neko vrsto nemira, kot, da mu dajo slutiti na dogodke, ki sledijo čez deset let.
Počasi razočaran nad vsem se je prepuščal pijači, pri Kančalu je velikokrat govoril o preteklosti, o ruski fronti, bitki pri reki Don, o bolečini, smrti … Vse to je zapisoval v svoj dnevnik.
Bila je sobota, ko ga je po prihodu iz gostilne na lastnem domu napadla dolgovaška tolpa, končal je s hujšimi ranami v rakičanski bolnišnici.
Zunanje rane so se zacelile, toda notranje nikoli. Z leti se je vse bolj zapiral vase, ni želel pomoči, niti odvisnosti od svoji otrok, kot, da je obupal nad življenjem.
Odšel je deževne sobote 25. 8. 1995.