To je skate park pri nogometnem igrišču. Skate park, ki ga je skaterjem prijazno izdelalo in podarilo podjetje Varis. Ker bodo zdaj tam koncerti, so jih odpeljali na Dinos in jih bodo zdrobili. Najprej naj bi sicer iskali lokacijo v Gaberju in Dolgi vasi, vendar na travniku, kar je popolnoma neprimerno za skejtanje. Skaterjev o tem niso obvestili. Skaterji niso nogometaši, ne dirkajo z motorji, niso vaško kulturno društvo. Nihče razen zgoraj omenjenega podjetja jih nikoli ni povohal. Vglavnem so nad njimi pritožbe, češ da so pri kulturnem glasni. Tudi nezaželeni. NIMAJO kje skejtati. Ko skejtajo, ne pijančujejo, ne razgrajajo, se ne drogirajo, ampak INTENZIVNO ŠPORTAJO. Pripravljajo se na tekmovanje. Nekateri med mlajšimi so zelo nadarjeni. Vse to stane. Npr, boardi, copati, kolesa, itd. Nihče od njih ni nikoli pričakoval kakršenkoli status ali pomoč. Samo kraj, kjer bi skejtali ali pa da bi lahko v miru skejtali kje, kjer je podlaga primerna. Asfalt v občini zagotovo ni. Medtem, ko se delajo megalomanski načrti za športne dvorane in pokrite bazene brez računice in zaradi katerih nas bodo zadolžili za 5 generacij vnaprej, mladim jemljejo še tisto malo, kar imajo. To naj bi bila mladim prijazna občina.
Samo še toliko: vredno bi bilo premisliti, ali nam bo ta nova športna dvorana prinašala tudi profit ali pa bo le v breme. Münchenska Olimpijska dvorana mora imeti vsak dan dogodek, (različne, ne le športne), da ostaja na pozitivni nuli. V mestu z nekaj milijoni prebivalcev. Graditi, ja. Premišljeno in na podlagi resničnih podatkov o izdatkih in realnih prihodkih. Ampak. Za to je potrebna drugačna vrsta politikov, ki o tem odločajo. Oportunistov, njihovih prijateljev in sorodnikov, političnih nastavljencev, ki jim gre le za lastno korist, imamo dovolj.
Skejterji se bodo pred tekmovanjem julija očitno morali voziti kam drugam. Morda kam, kjer nikomur ne bodo v napoto, kjer se nihče ne bo pritoževal nad hrupom, nad neprimernostjo lokacije, nad preprostim dejstvom, da ta mala skupina mladih svoje popoldneve najraje preživlja v izvajanju akrobacij, lovljenju ravnotežja na štirih kolesih in prečni deski.
Velikokrat se odrasli zgražamo, da mladi danes večinoma znajo le zijati v takšne in drugačne zaslone. Da se premalo gibljejo. Pa vendar, kadar je to gibanje malce drugačno, del urbane kulture vseh velikih mest že od začetka osemdesetih prejšnjega stoletja, je to za naše malo mesto očitno preveč obroben šport, aktivnost, da bi si od mestnih veljakov, pa tudi prebivalcev zaslužil-a kaj več kot nestrpen vzkik v duhu ‘poberite se že enkrat’. Bodo pač deskali drugje, kjer bodo zaželeni. Medtem pa vedno lahko pijančujejo in razgrajajo od dolgočasja in nepotrošene energije.