10 C
Lendava
sobota, 18. septembra 2021
Domov Dogodki Odprtje razstave Vrnitev domov, lendavske umetnice Ilone Bíró

Odprtje razstave Vrnitev domov, lendavske umetnice Ilone Bíró

V petek, 28. maja 2021, ob 19. uri se je v lendavski Sinagogi odvila otvoritev razstave “Vrnitev domov”, lendavske umetnice Ilone Bíró.

Obiskovalce je najprej nagovoril direktor Galerije-Muzeja Lendava Dubravko Baumgartner. V nadaljevanju je o razstavi in avtorici podrobneje spregovoril Atilla Pisnjak, umetnostni zgodovinar in kustos GML.

Ilona Bíró in njena umetnost sta bili neznanka v zgodovini Lendave in širše okolice. A čeprav je – podobno kot György Zala – živela v mestu relativno kratek čas, si zasluži mesto v zavesti domačinov. Osnovni namen razstave v sinagogi je zato seznanjenje lokalnega občinstva z umetnico in s tem razširitev umetniške skupnosti s še eno ustvarjalko, pri čemer so z izbiro njenih del stremeli k čim popolnejši predstavitvi njenega življenjskega dela.

Ilona Bíró se je rodila 5. julija 1920 v Dolnji Lendavi. Oče Lajos (Ludvik) je bil dolnjelendavski okrajni sodnik. V hitro spreminjajočih se in zaostrenih političnih razmerah po prvi svetovni vojni in trianonski odločitvi se je družina znašla v težkih razmerah. Zaradi konflikta z jugoslovansko oblastjo so očeta za nekaj dni zaprli. Po izpustitvi (domnevno 1. januarja 1921) je prebežal na Madžarsko. Zatem se je družina za stalno naselila v Tállyi, očetovi rojstni vasici. Ilona Bíró je odraščala v tem madžarskem kraju v regiji Hegyalja. Mala Ilona se je z materjo še nekaj let vračala v rojstno mesto, družina je namreč tam še vedno imela hišo in gorice. Leta 1941 je uspešno opravila sprejemne izpite na madžarski Visoki šoli za likovno umetnost (danes Univerza za likovno umetnost), kjer je učiteljsko diplomo prejela leta 1947. Po uspešno končanem študiju je leta 1948 dobila učiteljsko delovno mesto v kraju Sátoraljaújhely, nato pa so jo leta 1949 premestili v Tállyo. Kot učiteljica je delala vse do leta 1955, ko so jo zaradi političnih razlogov – med drugimi zato, ker je kot verna katoličanka obiskovala bogoslužja – odpustili. Njena naslednja leta je zaznamovalo pomanjkanje.

Po očetovi smrti se je leta 1966 preselila v Budimpešto. Vrvež prestolnice je dobro vplival na razvijajočo se umetnico, v nekaj letih se je odpravila na več pomembnih potovanj: leta 1968 se je udeležila krožnega potovanja po Italiji, leta 1969 je odpotovala v Dresden, leta 1972 pa se je podala na krožno potovanje po Sedmograškem (Transilvaniji). Leta 1975 je uspela obiskati tudi rojstni kraj Lendava in dalj časa potovati po Sloveniji, o čemer priča serija njenih slik.

Po zaslugi zelo dobrega znanja nemškega, italijanskega in francoskega jezika je postala tujejezična vodnica po razstavah v madžarski Narodni galeriji. Da bi imela čas tudi za ustvarjanje, se je zaposlila le za štiri ure. To delo je opravljala vse do upokojitve leta 1989. Leta 1990 se je preselila v Érd, kjer je vse do smrti živela pri družini hčerke svoje mlajše sestre Eszter Ronkai. Po kratki bolezni je pri starosti 90 let umrla 16. oktobra 2010.

Na začetku svoje poti je Ilona Bíró ustvarjala v olju in akvarelu, slikala je pejsaže, portrete in v manjšem številu žanrske slike. V zgodnjih delih je po zaslugi njenega nekdanjega profesorja Gyulaja Rudnayja zaznati znake realizma t. i. alföldske šole. Čeprav njeni junaki niso bili predstavniki kmečkega sveta, je zaznati podobnost, saj se je trudila ovekovečiti navadne ljudi iz svoje okolice. Za najpomembnejše umetnine Ilone Bíró lahko štejemo linoreze. To tehniko je začela uporabljati na začetku 60. let prejšnjega stoletja in jo je uporabljala skoraj do konca življenja. Strukturo večinoma monokromatičnih slik je dosegala s spremenljivo debelino črt in s konturami. Prav to je uporabljala tudi za ločevanje svetlobe in sence ter različnih elementov. Čeprav so njena dela velikokrat navdihovali resnične pokrajine, zgradbe, deli ulic, v teh delih ni stremela k realističnosti. Prepoznavni elementi mnogokrat nastopajo v popačeni perspektivi, ali pa sami elementi valovijo. Z valovanjem neba in slogom, ki spominja na ilustracije, je slikam rada vdihavala romantično, pravljično razpoloženje. V njenem življenjskem delu si posebno omembo zaslužijo serije linorezov, ki jih je ustvarila o svojih potovanjih, na primer v Lendavo (Jugoslavijo) leta 1975 ali na krožnem potovanju po Sedmograškem leta 1972. V teh delih pogosto stopijo v ospredje deli ulic in zgradbe, zanje pa je značilno tudi vzbujanje razpoloženj, tako da jih ne moremo šteti le za slike dokumentarnega značaja. Tudi njene pastelne slike zaznamujeta lahkotna igrivost in vibrirajoča uporaba črt.

Razstava bo na ogled do 30. avgusta 2021.

Vir: GML

KOMENTIRAJ

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

Most Popular

Recent Comments