Na pročelje mestne hiše so v petek 11. junija postavili spominsko obeležje ob 150-letnici Meščanskega bralnega društva in odprtja prve knjižnice. Ob odkritju spominske table je zbrane nagovorila lendavska bibliotekarka, pisateljica in pesnica Judit Zagorec Csuka, ki je spregovorila o zgodovini knjižnice in dogajanju v njej. Sledil je nagovor župana Občine Lendava Janeza Magyarja, ki je nato skupaj z državno sekretarko Ministrstva za kulturo RS Ignacijo Fridl Jarc tudi odkril obeležje.
Knjižnica v Lendavi je bila ustanovljena že leta 1871, ta je imela kasneje svoje prostore v tedanjem hotelu Korona (Krona). Poleg knjižnice je bila tu še velika čitalnica, dvorana za biljard in klubski prostori. Obiskovalci so lahko iskali novice v 11-tih revijah in časnikih, ki so jim bili na voljo. V knjižnici je delal knjižničar, vso problematiko pa je urejal 21-članski odbor.
Po drugi svetovni vojni, leta 1946 je začela poslovati kot Okrajna sindikalna knjižnica. Del knjižne zaloge je ostal iz predvojnega fonda, precej knjig pa so darovali občani. Devet let po ustanovitvi, leta 1955, je knjižnica imela že sorazmerno bogat knjižni fond, na policah je bilo tudi večje število srbohrvaških in nemških knjig ter približno izenačen knjižni fond v slovenskem in madžarskem jeziku. Tudi od takratnih 500 rednih bralcev jih je bila približno polovica madžarske, polovica slovenske narodnosti. Po socialnem sestavu ni bilo premoči enih ali drugih, knjig so se posluževali kmetje, delavci in uslužbenci sorazmerno v enakem številu. V sicer že neprimernih prostorih knjižnice hotela Krona, so uredili prosti pristop, slovenske in madžarske knjige pa postavili skupaj tudi pri leposlovju. Ločili so le hrvaška leposlovna dela. Čeprav še niso mogli opravljati ostalih dejavnosti, kot so delo z bralci, razstave knjig in drugo, so bili uspehi opazni.
Ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarja 1976 se je knjižnica preselila v prenovljene prostore, v bivšo vojašnico v srediču mesta. Pred tem je to bila vila kraljevega notarja Laubhaimer Oszkàrja, ki je v dvajsetih letih bila sedež državnega gozdnega gospodarstva, med in po drugi svetovni vojni pa jo je uporabljala vojska. V letu 1976 sta bila v knjižnici redno zaposlena dva knjižničarja. V naslednjem letu pa sta delala dva višja knjižničarja in knjižničar ter hungarist-pedagog.
Osnovno, v čemer se je knjižnica v Lendavi razlikovala od ostalih knjižnic v tednaji državi, pa tudi od knjižnic na dvojezičnem območju, je postavitev knjig po knjižnih policah. Že napisi na zgradbi sami Knjižnica-Könyvtár in na knjižnih policah, so nam kazali, da je to dvojezična ustanova, kjer v enaki meri zadovoljujejo svoje potrebe po kulturi tako slovenski bralci kot madžarski.
Zapuščena blagovnica v bližini gledališke in koncertne dvorane, ki je več let propadala in kazila mestno središče, bi naj po prenovi bila namenjena novim prostorom lendavske knjižnice. Po 150 letih bi naj tako dobili sodobno knjižnico.
